Izvor trte in kultura pitja vina

7 junija, 2008

POVZETEK

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 10:32 popoldan

 

Vinska kultura je del človeške kulture, ki je povezana s predelovanjem, trženjem in uživanjem vina. Razvila se je predvsem v tradicionalno vinskih državah, kjer je vino prisotno pri vseh pomembnih odločitvah v življenju posameznika, pa tudi v vsakdanjiku. Vino je danes pijača, ki jo znanstveno lahko obravnavamo z več vidikov. Najprej kot družabno pijačo, ki umiri razburjen želodec in dušo ter oplemeniti in dopolni hrano, lahko pa ga obravnavamo tudi kot samostojno hranilo. Deluje torej kot rahlo poživilo in v zmernih količinah ugodno vpliva na psihično in fizično počutje ter zdravje, če pa z njim pretiravamo, se lahko hitro spremeni v strup. V vinu so namreč odkrili že preko tisoč snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje zmernega uživalca vina.

1 UVOD

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 10:30 popoldan

 

 

 

Podobno kot človek, ima tudi vino svoja življenjska obdobja. Sadež zori na trti, vino se nato rodi med alkoholnim vrenjem, doseže svoj vrh v kakovosti in se s staranjem zlomi, tako kot človek. Dvig kulturne ravni pitja vina do zmerne, prijetne, doživete in predvsem zdrave uporabe, lahko dosežemo le, če o vinu vemo več kot le to, da je prijetna alkoholna pijača.

V seminarski nalogi bova v prvem delu predstavili zgodovino vina in izvor vinske trte, na katerega je navezanih več mitov in zgodb. Posebej bova poudarili zgodovino vinske trte pri nas, ter sedanje vinorodne okoliše, ki se med seboj razlikujejo glede na podnebje, lego in način pridelovanja.

V nadaljevanju pa bo opisana vinska kultura, pri kateri je pomemben pravilen način postrežbe, izbira kozarcev, ujemanje hrane s sorto vina. Pri izoblikovanju kulture pitja vina, se je pojavil tudi poklic – sommelier.

Na koncu je predstavljeno tudi naše posebno dolenjsko vino- cviček, ki pridobiva na ugledu in veljavi na slovenskem trgu.

 

 

 

2 VINO – ZGODOVINA IN MIT

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 10:06 popoldan

 

Vinska trta (Vitis vinifera) je kulturna rastlina, verjetno doma ob Črnem morju. Človek jo goji že od pradavnine. Ta vzpenjalka iz družine vinikovk (Viticeae) dviga ob opori svoje steblo proti svetlobi, pri tem si pomaga tudi s stebelnimi viticami. Čeprav je vinska trta grm, ji njeno steblo ne daje dovolj opore, da bi rasla navzgor. (wikipedia.org)

 

 

Trta se je pojavila na zemlji v eocenu. Tedaj še ni bilo človeka.  V Cezannu v Španiji so našli odtis vinske trte.  Podobna je bila ameriški trti, ki je prednica trte vinifere. Znova jo zasledimo v Miocenu na območjih, kjer je danes ni:  na Islandiji,  Grenlandiji in Aljaski. Prva trta vinifera se je torej pojavila še pred človekom.  Odtise listov te trte iz prazgodovinskih časov so našli v okolici Pariza.

 

 

 

Zgodovina vina se prav nič ne loči od zgodovine človeštva. Prva alkoholna pijača na svetu je bila neka vrsta vina.  Znano je da je ta močni katalizator čustvene razgibanosti večkrat spremenil potek zgodovine.

 

 

Kako je človek odkril vino?  Legenda pripoveduje, da je v Heratu živel mogočen vladar Šameran, katerega sin Badan je slovel kot odličen lokostrelec in je s puščico, natančno izstreljeno v glavo kače,  ki je bila ovita okrog orlovega vratu, tega rešil zanesljive smrti.

 

 

Natančno čez eno leto,  ko je šah v spremstvu svojih podanikov spet stopil proti prestolu,  je priletel  isti orel, zakričal in udaril s kljunom po tleh ter izpustil iz kljuna predenj več pečk ter odletel.  Dvorni modreci so naročili vrtnarju, naj pečke posadi in opazuje, kaj bo zraslo. Čez čas je vzklila samo ena mladika, ki je bila vsem tuja. Po nekaj letih se je pojavilo na rastlini grozdje. Grozdi so se jeseni obarvali temno modro, zato je Šah skupaj s dvornimi svetovalci menil, da je sadež, ki ga je rastlina obrodila, njena poglavitna vrednost.  Sadež je bil poln soka, zato se je domislil, da bi iz njega stisnili sok. Vrtnarju so to tudi naročili. Čez dan pa je ta prišel ves razburjen in prestrašen k Šahu, mu povedal, da sok vre, dela mehurčke, brbota, in to brez ognja pod posodo. Po začudenju vseh je po vrenju, ko se je sok zbistril, dobil svetlo rdečo barvo. Šah je odločil, naj dajo sok piti na smrt obsojenemu, ter tako ugotovijo njegov dejanski učinek. Če bo človek preživel ga ne bo dal usmrtiti. Po prvih požirkih se je obsojenec nakremžil, vino je bilo kislo in trpko. Toda obljuba ga je spodbudila, da je pil naprej. Učinek je bil neverjeten. čez čas je postal zadovoljen, veder, vesel, začel je peti in plesati. Potem mu ni bilo več težko piti. Vino ni bilo več kislo niti trpko, dokler zaradi opitosti ni  “ponorel”,  začel razgrajati in nazadnje padel v globoko spanje. Ko se je zbudil, ga je vladar spraševal o njegovih občutkih, ki jih je opisal približno takole: najprej mi je pijača vzbujala odpor, bila je kisla, grenka.  Ko sem pil naprej, se je v srcu pojavilo veselje in radost in vse je postalo zelo lahko in lepo. Povsem opit pa je zgubil spomin; ponorelega obnašanja se ni spomnil niti učinka, ki ga je imelo vino tedaj nanj. Vse to pa so si dobro zapomnili gledalci. Od takrat naprej so začeli trto gojiti in vino je začel piti tudi Šah Šameran; postalo je spremljevalec njegovega življenja.

Iz legende izhaja še danes veljavna značilnost vina, da je vino za zdravje in počutje čudovita pijača, dokler ne prekoračimo praga, ko postane vino strup,  ki osmeši in naredi za norca vsakogar, tudi velikega misleca. Dobro bi bilo, da bi se tega zavedali vsi pijanci, ki zlorabljajo ta dragocen dar – vino – v svojo sramoto in škodo ter v nesrečo in trpljenje najbližjih.

 

Stari Egipčani

Več tisoč let pred našim štetjem je bil v Mezopotamiji pisni znak za VINO in ŽIVLJENJE enak.

 

Stiskalnica, izkopana 1969 blizu Damaska, izhaja iz 6. tisočletja pred našim štetjem.

Starim Egipčanom je bilo vino sveta pijača, ki so jo darovali bogu rodovitnosti Ozirisu. Grozd je bil simbol zdravja in življenjske moči. Egipčanski kralj Ptolomej XI. je v zadnjem stoletju pr. n. š. Uvedel kaznovanje opitih oseb. Ohranjen dokaz o pivskih navodilih iz okoli leta 2050 pr. n. š. je na kamniti steber templja mesta Babilon vklesan razglas kralja Hamurabija,  da smejo vinski trgovci prodajati vino samo po določeni tarifi. Razgrajanje je bilo prepovedano, prav tako ponarejanje vina z vodo.

 

Pisatelj Herodot (484 – 424 pr. n. š.) opisuje običaje starih Perzijcev, ki so o težavah in pomembnih zadevah razpravljali rahlo vinjeni. Če so potem presodili dogovor ali idejo za sprejemljivo naslednji dan, ko so bili trezni, so tisti dogovor uresničili.

Pri Izraelcih je veljala navzočnost žensk pri popivanju za neprimerno, to pa ni motilo Egipčanov, kar priča kip akta žene, ki bruha, ki so ga našli v razvalinah Teb ob Nilu.

 

Vino v Antiki

V antiki so vino častno darovali namesto živali. Grški pesnik Homer omenja obilno pitje vina ob slovesu umrlega. Vino je bilo prisotno tudi pri pogrebnih obredih v Egiptu. V grob Faraona Tutankamona so položili 36 glinenih vrčev z vinom. Zato lahko sklepamo, da so še takrat poznali več sort vina. Ob prepričanju, da je vino pijača bogov, je tudi pijanost veljala za dokaz čaščenja boga. Če so stari Grki slavili boga Dioniza, Rimljani Bakusa, so stari Germani pili na čast Frije, boginje zakonske sreče.

 

Stari Grki

V stari Grčiji je bilo vinogradništvo zelo razširjeno od 16. do 12. stol. pr. n. š.

Grki so uživali vino redno in zmerno. Vino so navadno redčili z vodo. Grki naj bi imeli posebno veselje do starih vin. Za zajtrk so namakali kruh v nerazredčeno vino. Razredčeno vino niso nikoli pili ob hrani ampak samostojno. Grški zdravnik Hipokrat je dobro poznal zdravilni učinek vina, saj ga je močno razredčenega priporočal celo otrokom. Hkrati je dejal, da je vino “zdravilo, poživilo, strup”. Vsak naj pije toliko, kolikor ga lahko “nosi” in ne, da vino nosi človeka.

 

Vse od starih Grkov prek Rimljanov se je ohranilo nazdravljanje z vinom. V Iliadi lahko preberemo, da so pri nazdravljanju z vinom pogled usmerili na Trojo in ne v oči. Dandanes si nazdravljamo med seboj, Grki in Rimljani pa so nazdravljali na mrtve, boginje in kralje.

 

Grški bog vina Dioniz, sin boga Zeusa in boginje podzemlja Persefone, naj bi bil tisti, ki je Grke naučil o vinski kulturi. Njegov kult izhaja iz mistične predstave, da se v vinu predstavlja sam bog. Kdor pije vino, zaužije samega boga, ki ga osvobodi, odpre pot v nadzemno življenje, ga popelje v ekstazo.

 

Ob kolonizaciji ozemelj v Sredozemlju so Grki prenašali kulturo pitja in pridelovanja vina v vse dežele. Poleg gojenja vinske trte so prenašali tudi kulturo pitja vina. Iz Massilia (Marseille) so prenašali vinske amfore na sever, da so se pojavile v južni Franciji. Tudi na območju naše države  je bilo vinogradništvo znano že v pred rimski dobi.

 

Etruščani

Na zahodni obali Italije so se okrog leta 900 pr. n. š. naselili Etruščani, ki so prišli  iz Male Azije. Izkopanine kažejo, da so poznali darovanje vina in da so prevzeli od Grkov tudi kult boga Dioniza.  Etruščansko vino je bilo v Grčiji za časa Aleksandra Velikega zelo priljubljeno in so ga tovorili na sever Keltom.

 

Stari Rimljani

V zgodnjem Rimu je bilo vino velika redkost; moški so smeli piti šele po 35 letu starosti, ženske pa sploh ne. Romulus, ustanovitelj Rima je izdal zakon, po katerem so prekršek kaznovali celo s smrtno kaznijo. Državnik Mark Poncij Cato (234 – 146 pr. n. š.) je dovolil moškim, da so lahko s poljubom preverili ženske, ali so se pregrešile glede pitja vina. Rimljani so več pili po obedu kot med njim. V Rimu si je vino utrlo pot na dvor.

 

Šele za časa Julija Cezarja, s širitvijo Rimskega imperija sta se močno razmahnila vinogradništvo in vinarstvo. Pojavile so se številne strokovne knjige, med njimi so zlasti znane knjige Palladija “De agricultura” (konec 4. stol.), ki so dajale številne še zdaj veljavne napotke o trti, vinogradništvu in kletarstvu (npr. Vrenje in skladiščenje v glinastih vrčih – dolia in amforah, torej ne več v živalskih mehurjih. Zamašek iz plute ali lesa, često pokrito s plastjo olja za zaščito pred zrakom.

 

 

Leseni sodi so galskega izvora in so se v sredozemlju pojavili kasneje zaradi pomanjkanja lesa.

 

Pri Rimljanih je bil cenjen bog vina, pomladnega cvetja in ekstaze Bakhus. Poleti so vino hladili s snegom in ledom. Prav zato je postal led pomembno trgovsko blago. Človek, ki je skrbel za pravilno pitje in nadzoroval zdravice, se je imenoval magister bibendi ali mojster pitja. Imel je pravico izreči zdravico in tudi kazen, če je kdo vino popil ali pa ga ni popil pri zdravici.

 

Znajti se v pivski družbi, kjer je bilo zmerno pitje kaznovano in si se moral podrejati najbolj vztrajnim, je imelo pogosto ekscesne posledice. Omejitev pri pitju je veljalo le za vojake v službi. Iz Rima izvira tudi znameniti rek “IN VINO VERITAS” (v vinu je resnica), ki se je vse do danes ohranil kot svetovna dediščina.

 

S povečanjem števila sort se je večala tudi izbira vin. Rimljani so bili ljubitelji sortnih vin. Plinij je zapisal: “Mešanje več vrst vina ne stori nobenemu dobro”.

 

Zaradi zaščite vinogradništva v ožji domovini je rimski senat prepovedal gojenje vinske trte v svojih provincah, kot to obtožuje Cicero (106-43). Šele cesar Probus (276-282) je začel pospeševati vinogradništvo tudi v zasedenih provincah in tako tudi pri nas. Rimljani so v slabih letinah vino popravljali, da je bilo manj kislo, za današnje čase z nedopustnim načinom dosladkavanja. Dodajali so svinec, da so preprečili povretje vsega sladkorja, kar je povzročilo smrt več ljudi kot marsikatera bolezen. Torej ne le svinčene cevi rimskih vodovodov ali svinčeni kozarci, ampak tudi potvorba vina z dodatkom svinca je bil po mnenju nekaterih zgodovinarjev eden izmed vzrokov propada rimskega imperija.

 

Stari Grki so že poznali praznik trgatve, čeprav začetek praznovanja trgatve pripisujejo rimskemu cesarju Gaju Cezarju Germaniku, imenovanemu Kaligula (37-40). Praznovanje trgatve v Rimu je trajalo 30 dni vse do 6. stol.

 

Tudi v Nemčiji je škof iz Basla priredil sprejem po končani trgatvi za svoje vinogradnike. Rajanje na tem proslavljanju je imelo vsekakor posledice čez 9 mesecev v povečanju števila rojstev. 

 

Vino v Bibliji

Biblija omenja vino okoli 500 krat. Tu so le nekateri citati:

1.      Delavec ki je pijan ne obogati. Vino in ženske izneverijo pamet. Pri vinu se ne izkazuj junaka, zakaj še mnoge je vino pokončalo. Poživljajoče je vino za človeka če ga zmerno pije.

2.      Jaz sem prava vinska trta in moj oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katero ne rodi sadu, odstrani; in vsako ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Ostanite v meni in jaz v vas! Kakor mladika samo od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni! Jaz sem trta vi mladike…

3.       Vzemite to in si razdelite, kajti povem vam, odslej ne bom več pil od sadu vinske trte, dokler ne pride božje kraljestvo. Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas…

Iz tega lahko povzamemo, da je vino namenjeno v dobro človeku, da mu olajša žalost, razveseli srce in dušo in vzbudi zaupanje v boljše, lepše čase, kot je to Kristus naredil z daritvijo pri poslednji večerji.

 

Zaščitni patroni vinogradnikov

Že od nekdaj se je človek za različne namene zatekal po zaščito k različnim zaščitnikom. Vinogradniki so imeli v različnih državah različne zaščitnike.

 

Sveti Urban:

 

Papež Urban je živel v 3. Stol.; ob preganjanju kristjanov ga je dal obglaviti cesar Mark Avrelij. Na ohranjenih podobah ima sveti Urban v rokah praviloma grozd.

Vinogradniki so morali na njegov god 25. maja vsako leto oddati svojim gospodarjem vinsko desetino.Kmetje so se zelo bali slabe vinske letine, ki naj bi jo napovedalo slabo vreme na dan svetega Urbana. Običaji- procesije, ki so sledili so se ponavadi končali zvečer v gostilni. Izpadi in zlorabe so privedle do tega, da jo je cerkev prepovedala.

 

Sveti Rok:

 

Bil je patron vinogradnikov zlasti na štajerskem. K njemu so se zatekali s prošnjo, da obvaruje trto pred različnimi boleznimi. Bil je tudi zaščitnik proti kugi, zato so obolelim za lajšanje bolečin polagali na rane liste vinske trte.

Navade in običaji na praznik svetega Roka in Urbana na naših tleh niso ohranjene, praznuje pa se svetega Martina. Mogoče je razlog za to tudi v tem, da se pri nas na Primorskem ni nikoli dalo prav velikega poudarka na ta dva zaščitnika vina. ( vino06.tuditi.delo.si)

 

Sveti Martin:

 

Praznovanje goda svetega Martina (11.novembra) oziroma martinovanje je prišlo k nam iz nemško govorečih dežel. Star običaj je bil da so se na god svetega Martina zbrali v kleti sosedje in prijatelji na pokušino mladega vina, ki je nastalo iz mošta.

Vsak vinogradnik je pričakoval, da bo tako od prijateljev dobil objektivno oceno o kakovosti mladega vina, seveda si je raje želel slišati pohvalo kot pa grajo. Prav tako je bilo srečanje z bogato pogostitvijo in skoraj obvezno pečeno gosjo (Martin naj bi se pred zasledovalci skril v jato gosi) in obilnim zalitjem z mladim vinom prošnja za dober in kakovostni pridelek vina v naslednjem letu. Vedno pogosteje so se pokušin udeleževale tudi ženske, saj je to pomenilo, da bodo vse udeleženke ostale do naslednjega leta mladostne, lepe in sveže, kot je bilo sveže mlado vino.

 

Mnogim so po socialističnem viničarskem zakonu po drugi svetovni vojno odvzeli vinograde čez noč. Geslo “Vinograde tistim, ki jih obdelujejo” je prizadelo ne le lastnike vinogradov, ampak tudi marsikaterega viničarja. Ta je bil prej pri dobrem gospodarju kmetu veleposestniku, cerkveni gospodi večji gospod kot pozneje, kot potem ko je postal delavec na državnem ali zadružnem posest. Zakoni in pravice imajo lahko različne obrazce, odvisno od primera do primera. Res pa je, da je bilo življenje marsikaterega viničarja kruto, revno ob sicer zelo trdem delu. Martinovanje, to lepo navado vinarjev, so začeli pred leti oživljat, najprej zelo sramežljivo v večjih vinskih kleteh, ko so na pokušino mladega vina povabili člane zadruge in poslovne partnerje. Zdaj vse bolj oživljajo stare šege, ponekod sicer še nekoliko pozabljene, vendar polne folklornega bogatstva. To je potrebno ohranjati, saj kaže na način življenja naših prednikov, ki so ob tršem delu in težkem življenju imeli veliko smisla za življenjske radosti (planinsek.stajerska.com)

 

“Vino pije sveti Martin, voda naj pa zene mlin.”

                                         (zenskisvet.com)                                                      

 

Praznovanje trgatve

 

Tudi v naših vinogradniških območjih je postal klopotec oznanjalo zorenja grozdja in bližajočo se trgatev in ne le odganjanje ptičev. Na dan trgatve se je iz vinogradov oglasila pesem, ki je zamrla samo takrat, ko so se osušila usta in grlo ali ko je s dobro šalo kdo prekinil tišino ali pa so prisluhnili lepi pesmi in vriskanju z drugega konca goric. Zvečer so “prešali” – stiskali mošt. Družbo “prešarjem” so delali mladi obiralci. Razne vesele igre, npr. “bitje rihtarja”, ko je često v šali med smehom in spodbujanjem dobila marsikatera zadnjica modrice, pa s samim delom niso imele nič skupnega. Vmes so prelagali koš, vrteli prešpan in peli. Harmonikar je igral in metali so karte. V luninem siju ali temnem hodniku je marsikateri mladenič ukradel izvoljenki poljub. Veliko te romantike je zaradi hitrega načina življenja šlo v pozabo. Vole in konje so zamenjali traktorji in avtomobili, prešanje ponoči pa nove avtomatske in hitro delujoče stiskalnice, tako da se stiskanje in prešanje zdaj navadno konča, še preden obiralci grozdja povečerjajo. Skoraj povsem je utihnila pesem trgačev – obiskovalcev, ker se med seboj slabo poznajo, so zadržani in kot da ne bi znali delati ob pesmi. Skratka ne pojejo več. Harmoniko so nadomestili drugi predvajalniki glasbe. Ljudje še jedo ne več s takšnim veseljem kot nekoč, saj se morajo držati diet ali pa se jim mudi domov k televizorju. (planinsek.stajerska.com)

 

 

http://www.youtube.com/watch?v=TRm9LXvcP_I&feature=related

 

 

3 ZGODOVINA VINARSTVA PRI NAS

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 9:21 popoldan

 

Vinska trta pri nas uspeva in daje vino praktično že od nekdaj; zato ima tudi precej zanimivo zgodovino.

 

Od Keltov do srednjeveških menihov

 
Kultura vinske trte na Slovenskem je stara, kot so stari naseljenci na naših tleh. Že Kelti so štiri stoletja pred našim štetjem razširjali vinsko trto, ki so jo Rimljani nato še razširili. Posebno zaslužen za razširjanje vinogradništva pri nas je bil rimski cesar Probus, ki je svojim vojščakom ukazal razmnoževanje samo najboljših sort. Velik vpliv na razvoj vinogradništva je imelo tudi krščanstvo, za katerega je vino sestavni del obreda. Tako so za dvig vinogradništva in kakovost vin v srednjem veku skrbeli predvsem menihi, ki so v 11. stoletju pripomogli k začetku vzpona vinogradništva. Svojo vlogo je odigralo tudi gorsko pravo iz 13.stoletja, ki je uvedlo zakupnino za vinograde.

 
Od Valvasorja do trsne uši

O razmerah na Kranjskem v 17. stoletju je pisal J. V. Valvasor, ki v Slavi vojvodine Kranjske govori o kakovosti vin in vinski trgovini. V 18. in 19. stoletju pa je pomembno vlogo odigral tudi napredek v kmetijstvu; za napredek vinogradništva in vinarstva je bila posebno pomembna ustanovitev poskusnih postaj v Gorici in Mariboru ter kmetijskih šol. Proti koncu 19. stoletja pa se je na naših tleh pojavila trsna uš, ki je do konca stoletja uničila polovico vinogradov. Tako so ustanovili prve trsnice, izdelali prvo rajonizacijo in določili trsni izbor. Do prve svetovne vojne je bila obnovljena že večina vinogradov. Kljub temu se je z razpadom Avstro-Ogrske položaj še poslabšal, ker je prišlo do izgube trga. Svoje je prispevala tudi splošna gospodarska kriza.
 
Po drugi svetovni vojni

 
Po drugi svetovni vojni so na Agronomski fakulteti v Ljubljani najprej pregledali kataster ter izdelali sistematično rajonizacijo. K napredku vinogradništva in vinarstva je svoje prispeval tudi pravilnik o zaščiti slovenskih vin ter zakonodaja iz začetka 70. let prejšnjega stoletja. V začetku 80. let se je spet začelo intenzivneje obnavljati vinograde. Z razpadom Jugoslavije je slovensko vinogradništvo in vinarstvo doživelo ponoven udarec glede izgube trgov. Kljub temu si je, mogoče prav zaradi naše pestre vinogradniške zgodovine, slovensko vinogradništvo in vinarstvo tudi tokrat opomoglo in si s svojo raznolikostjo, butičnostjo in kakovostjo izbojevalo mesto na vinskem zemljevidu sveta. (www.zurnal24.si)

In danes 

Slovenski pregovor pravi, da vino ni rado samo … in druženja prebivalcev Slovenije z vini imajo častitljivo dediščino, prav tako pa tudi pestro podobo sodobnih oblik. Vse to bogastvo izvira iz raznolikosti tal in podnebja na geografsko majhnem ozemlju ter iz stoletnih izkušenj ustvarjalnih slovenskih vinogradnikov in vinarjev, ki so v teh pestrih, a pogosto težkih naravnih razmerah znali ustvarjati vina vrhunskih kakovosti.

 
Na stičišču evropskega alpskega, mediteranskega in panonskega sveta človek že krepko več kot dve tisočletji goji vinsko trto in prideluje vina, ki so v zgodovinskem razvoju pomembno sooblikovala različnosti kulturnih oblik, vsakdanjikov in praznikov, življenjskih slogov. Navsezadnje tudi različnosti in posebnosti treh slovenskih vinorodnih dežel: vinorodne dežele Primorske (6500 ha), vinorodne dežele Posavja (7500 ha) in vinorodne dežele Podravja (10.200 ha) ter v njihovih okvirih še štirinajstih vinorodnih okolišev.

 

“Različnost vseh treh vinorodnih dežel se najprej odraža v kulturi vinogradniške pokrajine, ki je posledica načinov gojenja vinske trte.” (dr. Janez Bogataj)

 

Vendar se je tudi ta pokrajina v zgodovinskem razvoju, zlasti še v drugi polovici 20. stoletja močno spreminjala. Nekateri posamezniki, na primer arhitekti, so že ob koncu šestdesetih let opozarjali na uničevanje vinogradniške pokrajine. Bolje bi rekli, spreminjanje, kajti z načinom gojenja vinske trte se je spreminjala tudi vinogradniška pokrajina. Seveda so k temu spreminjanju prispevale novogradnje vinskih kleti, počitniških in stanovanjskih hiš ob vinogradih.

Razlikovali se niso le vinogradi po njihovih legah, ampak tudi načini gojenja vinske trte. Način, kot so ga poznali na Krasu ali v Brdih, se je popolnoma razlikoval od privezovanja posameznih trt na kole, na primer v vinorodni deželi Podravje, za katero je že v drugi polovici 15. stoletja zapisal kancler oglejskega patriarha Paolo Santonino, da »tod privezujejo trto po rimskem načinu na kole«.

Pregovor: “Tla so vinu mati, sonce oče, kletar pa usoda“, ponazori simboličen pomen tal pri oblikovanju vinskega značaja.

 

 

 

(www.wines.si)

 

 

Vinorodna dežela – Podravje

Podravski vinorodni rajon slovi po vrhunskih belih in nekaterih rdečih vinih. Posebej izstopajo vina posebne zrelosti in načina trgatve – predikatna vina: pozne trgatve, izbori, jagodni izbori, ledena vina in vina suhega jagodnega izbora. Kleti se ponašajo z odličnimi arhivskimi zbirkami. Najstarejše vino je iz leta 1917. Vina se odlikujejo po imenitni sortni cvetici, ugodni aromi, prijetno osvežujoči kislini.

 

Ta vinorodna dežela, ki je pod vplivom panonskega podnebja, pozna značilne oblike vinogradniške pokrajine na vzpetinah in pobočjih gričevnatega sveta, pri čemer je potekala zasaditev trt pravokotno na vrh gričev, na katerih so si vinogradniki postavili svoje pretežno lesene ter z ilovico in slamo ometane kleti. In med vinskimi kletmi na vrhu vinorodnih gričev so zasajali visoke jagnedi, ki niso pomenile le pokrajinske razpoznavnosti, ampak so imele tudi vlogo naravnih strelovodov.


Sorte:
renski rizling, laški rizling, sauvignon, chardonnay, beli pinot, sivi pinot, modri pinot, modra frankinja, šipon, rumeni muškat, muškat otonel, kerner, traminec, ranfol, zeleni silvanec, ranina portugalka, šentlovrenka, zweigelt, gamay

 

Stara trta, najstarejša trta na svetu

S starostjo preko 400 let je vpisana v Guinessovo knjigo rekordov kot najstarejša trta na svetu in simbolizira bogato vinsko kulturo Maribora, Štajerske in Slovenije. Njene potomke rastejo skoraj na vseh kontinentih in po številnih krajih v Sloveniji. Njeno grozdje, sorte žametovka ali modra kavčina, je eno izmed najstarejših udomačenih žlahtnih vinskih sort na Slovenskem in od 35 do 55 kg simboličnega letnega pridelka je ustekleničenega v 2,5 dcl stekleničke znamenitega umetnika Oskarja Kogoja. (www.maribor-pohorje.si)

 

 

Vinorodna dežela – Primorje

 
 
V vinih Primorske vinorodne dežele se čuti vpliv sredozemskega podnebja. Trta raste v ugodnem sončnem podnebju. Odlična rdeča vina so sinonim dežele. V zadnjem obdobju se ponovno uvajajo za tod značilne stare bele sorte. Najdemo tudi kakovostna, sveža rdečkasta – rose vina.

                                          

Tukaj se pojavi tako imenovana tradicionalna vinogradniška pokrajina s kontrastnim stičiščem sončnega Mediterana z Alpami, posledica sobivanja vinogradniške, poljedelske in sadnih kultur (češnje, marelice, oljka). Med vinsko trto na Krasu, pritrjeno na lesenih ogrodjih, so pogosto zasadili tudi drevesa, ki so služila za oporo temu opornemu sistemu.

Sorte:
refrošk, merlot, cabernet, modri pinot, franck, cabernet sauvignon, barbera, malvazija, rumeni muškat, beli pinot, chardonnay, sivi pinot, pikolit, pinela, zelen, klarnica, rebula, furlanski tokaj

 

Vinorodna dežela – Posavje
 

V vinorodni deželi Posavje je doma zvrst cviček. Od tod prihajajo prijetna lahka, rdečkasta in bela vina z izraženo kislino in nežno cvetico.

V tej vinorodni deželi, s podalpskim podnebjem in razmeroma pestro talno sestavo na apnencih in dolomitih, so bili značilni mali vinogradi z vinskimi hrami in zidanicami. Na tem območju poznamo vsaj že od 16. stoletja naseljevanje v vinogradih, torej so se hrami in zidanice malih lastnikov začeli spreminjati v stalne oblike bivališč.

 

Sorte:
Italian Rizling, Plavac, Kraljevina, Šipon, kerner, traminec, rumeni muškat, rizvanec, zeleni silvenec, chardonnay, sauvignon,beli pinot, portugalka, modra frankinja, žametna črnina, šentlovrenka, modri pinot, gamay, zweigelt, ranina (slovino.si)

 
Bizeljsko-Sremiški vinorodni okoliš
Dolenjski vinorodni okoliš
Vinorodni okoliš Bela krajina

(www.wines.si)

 

Vinorodni okoliš Dolenjska meri 4.275 ha. Od belih sort uspevajo kraljevina, rumeni plavec, laški rizling, zeleni silvanec, ranina, beli pinot, chardonnay, sauvignon, kerner, renski rizling. Od rdečih sort uspevajo portugalka, šentlovrenka, gamay, żametovka, frankinja, zweigelt, modri pinot.

 

Značilno vino tega vinorodnega okoliša je dolenjski cviček, ki je postal że kar sinonim za vinorodno Dolenjsko. Je zvrst, ki jo sestavljajo sorte žametna črnina, modra frankinja, kraljevina, in laški rizling. Za cviček je značilna svetlo rdeča barva, lepo zaznavna kislina in sorazmerno nizka vsebnost alkohola, ki ne presega 10 vol.%. Prijetno pitno suho rdečkasto vino, s cvetico ki spominja na maline, jagode in ribez se prilega številnim jedem, saj s svojo lahkotnostjo in živahnostjo dopolnjuje veliko različnih okusov.

Znane lege tega vinorodnega okoliša so Vitovc, Piroški vrh, Stojanski vrh, znamenita Gadova peč, Bušeča vas, Vrhovska vas, Vinji vrh, Brezovica, Dol, Mladje, Bočje, Pleterski hrib, Sončnik, Tolsti vrh, Ruperč vrh in Luben. Strmo nad Krko so vinogradi na Straški gori, pa na Trški gori nad Novim mestom, pa Grčevje, Hmeljnik, Stari grad, Vinji vrh, Škocjan, Mevce nad Šmarjeto, Trebelnik, Dobenc, Bojnik, Malkovec. Potem je tu še Raka, Veliki Trn, Drenovec, Nova gora, Apnenik, Mali trn, Trška gora nad Krškim. Znane lege so tudi na Migovski gori, Oplenku, Brunku, Veternikom in Vrhu nad Boštanjem.
 
 

4 VINSKA KULTURA

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 8:05 popoldan

Vinska kultura je del splošne kulture. Je način življenja ob vinu in z vinom. Je poznavanje, razumevanje, spoštovanje in čaščenje vina. Trta in vino sta postala ljudmi tesno povezana in njihov sopotnik v življenju. Piti vino pomeni nekaj povsem drugega kot pa piti druge pijače. Vino je pijača, ki jo pijemo ob določenem obredu, ko ga najprej opazujemo, vonjamo, poskušamo, častimo in v tej proceduri uživamo. Kulturno piti vino pomeni vino spoštovati in z njim ravnati, kot z živim bitjem, saj to tudi je. V vsakdanjem življenju je vino vse bolj pomembna pijača, kar velja tudi za ves poslovni svet. Vino je lahko krepčilo, zdravilo, nam daje voljo, pogum in veselje, nas tu in tam potolaži in razume, ter tu in tam tudi grešno zapelje. Vino je kakor človek, ki ima svoje rojstvo, otroštvo, mladost, zrela leta, starost in odhod. Da bi vino kulturno uživali, moramo izbrati tudi prave kozarce in s tem vinu omogočiti, da v pravem kozarcu izda vso svojo lepoto in lastnosti, ki jo nosi v sebi. Ob tem ne smemo pozabiti na temperaturo, ki daje vinu svojo pravo vrednost in skrbi, da lahko o vinu povemo tisto, kar si zasluži. Za pravilno postrežbo poskrbijo sommelierji, ki s svojim znanjem omogočijo in pomagajo, da se lažje odločimo pri izbiri vina  k posamezni jedi. Zelo pomembno je, da oba segmenta, vino in jedi, pravilno združimo in s tem zaokrožimo kulinarično celoto.

(www.slovino.si)

 

Vinska kultura je del človeške kulture, ki je povezana s predelovanjem, trženjem in uživanjem vina. Razvila se je predvsem v tradicionalno vinskih državah, kjer je vino prisotno pri vseh pomembnih odločitvah v življenju posameznika, pa tudi v vsakdanjiku. Čeprav je Slovenija tradicionalno vinogradniška država, pa smo v preteklih letih velikokrat slišali, da je kultura pitja pri nas na precej nizki ravni. Vse preveč ljudi namreč vino najprej poveže z alkoholizmom, kar je posledica tega, da premalo vemo o vinu in o kulturnem pitju. Vino je narejeno za uživanje in ne v pogubo človeku. Če pa želimo ob vinu uživati, ga je treba znati zaznavati z vsemi čutili. Najprej poslušamo kako vino teče v kozarec, nato občudujemo njegovo barvo in vonjamo njegovo aromo, nazadnje pa ga v ustih okušamo v vsej njegovi polnosti.

Vino je danes pijača, ki jo znanstveno lahko obravnavamo z več vidikov. Najprej kot družabno pijačo, ki umiri razburjen želodec in dušo ter oplemeniti in dopolni hrano, lahko pa ga obravnavamo tudi kot samostojno hranilo. Deluje torej kot rahlo poživilo in v zmernih količinah ugodno vpliva na psihično in fizično počutje ter zdravje, če pa z njim pretiravamo, se lahko hitro spremeni v strup. V vinu so namreč odkrili že preko tisoč snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje zmernega uživalca vina. Podobno kot človek, ima tudi vino svoja življenjska obdobja. Sadež zori na trti, vino se nato rodi med alkoholnim vrenjem, doseže svoj vrh v kakovosti in se s staranjem zlomi, tako kot človek. Vsako vino je torej enkratno in neponovljivo, kar velja tudi za nas ljudi. Na njegove lastnosti pa vplivajo razni naravni dejavniki in seveda človek s svojim trudom, ki ga vloži v pridelavo in predelavo vina. In ker je vino vedno nekaj posebnega, je treba tudi hrano, ki jo bomo uživali ob njem izbrati skrbno in po določenih pravilih.

 

 

Vino in hrana

 

 

Vino je dopolnilo k hrani, zato je ne sme nadvladati, ampak naj bi bila vino in hrana v ravnovesju, kjer pridejo do izraza njune najboljše lastnosti. Nujno je treba upoštevati osnovne okuse jedi, ko se odločamo za primerno vino. K slanim in začinjenim jedem ponudimo bolj bogata ekstraktna bela vina ali zrela rdeča vina, ki so lahko tudi rahlo barikirana. Če je jed pripravljena z vinom, moramo biti ob izbiri pravilnega vina pozorni tudi na to. Torej ob tako pripravljeni jedi ponudimo vino podobne sestave ali celo enako kakovosti. So pa tudi jedi, ki se tepejo z vinom, kot so na primer jajca in okisane solate. Zato strokovnjaki priporočajo uporabo vinskega balzamičnega kisa, ki ga lahko kombiniramo z različnimi vini. Tudi nekatera zelenjava, kot so artičoke, špinača, beluši in kumina, niso najboljši par z vinom, kar pa lahko izboljšamo z uporabo limoninega soka. Za aperitiv, razne slavnostne sprejeme in še ob posebej veselih trenutkih ponudimo primerno ohlajena peneča vina (penina zelena). Ob začetnih jedeh, ki pa jih je treba seveda razlikovati, ponavadi ponudimo lažja bela, rosé ali mlada rdeča vina, medtem ko se ob juhi ponavadi ne ponudi vina. Morske sadeže lepo dopolnjujejo vsa bela suha vina nearomatičnih sort (rebula, pinela, malvazija). Ob rižoti lahko ponudimo celo paleto različnih vin, upoštevati je treba predvsem dodatke. Ribam nesporno pristajajo bela vina, ker gre za lažjo hrano in tudi lažjih vin je več med belimi sortami. Enostavno pripravljene ribe se ujemajo z lažjimi belimi suhimi vini, medtem ko se v omaki pripravljene ribe bolje ujemajo z močnejšimi belimi vini. Pri mesu na splošno velja, da se svetlo meso ujema z belim vinom in temno meso z rdečim vinom. Toda danes so že možne izjeme, ki tega pravila ne upoštevajo. Toda ob govejem zrezku in jagnjetini se gotovo najbolj prilegajo rdeča vina. Ob divjačini pa ponavadi ponudimo močnejša rdeča vina. Svinjina in perutnina sta glede vina zelo prilagodljivi, zato lahko izberemo od belih suhih do polaromatičnih, krepkih, lažjih in močnejših rdečih vin. Raca ali gos zahtevata belo suho do polsuho vino, lahko pa ju kombiniramo tudi z rdečimi mladimi vini, kot so refošk, merlot ali barbera. Vse vrste mesa na žaru lepo dopolnjujejo rdeča vina s poudarjeno sadno cvetico, kot so na primer cabernet sauvignon, barbera in rosé, kar pa velja tudi za prekajene izdelke, kot so salame in klobase. Splošno je znano, da se vina lepo ujemajo s siri, vendar je treba biti previden pri izbiri. K svežim in mehkim sirom tako ponudimo lahka bela vina, k polnim ovčjim ali kozjim sirom pa bogata, rahlo barikirana rdeča vina. S sladico se skladajo predvsem vina posebne kakovosti, ki jih v Sloveniji ne manjka. To so predvsem vina pozne trgatve, iz sušenega grozdja (pikolit) in raznih jagodnih izborov. Vina s poudarjeno kislino lahko škodujejo okusu sladkega peciva, lepo pa se ujamejo s sadno pito iz jagod, malin, jabolk in breskev. Dvig kulturne ravni pitja vina do zmerne, prijetne, doživete in predvsem zdrave uporabe, lahko dosežemo le, če o vinu vemo več kot le to, da je prijetna alkoholna pijača. Če smo o vinu nepoučeni namreč obstaja velika nevarnost, da izgubimo občutek za pravo mero.

(vino06.tuditi.delo.si)

 

 

Nasveti za lažje spajanje vina in hrane

 

Ob jedi začnite piti vino – če boste pili sok ali pivo, do spajanja ne more priti. Izberite dobro vino – izberite vino, ki je dobro in vam je všeč. Če imate pred sabo dobro vino in če je po možnosti suho, ste na dobri poti. V veliki večini primerov boste zadovoljni. Tudi če ne gre vedno za popolne kombinacije sta vino in hrana zaveznika. Vino nas pripravi na naslednji grižljaj in blagodejno vpliva na prebavo. Če pa se bosta vino in hrana tepla, se boste v prihodnje tej kombinaciji izognili. Pa še zadnji nasvet: če ne veste, katero vino bi šlo zraven, vzemite prvo vino, ki vam pride pod roke in vam je všeč ter uživajte. Pomembnejše je, da vam je vino všeč, kot pa da se popolnoma ujema s hrano.

(Gorjak, R., 2008: str. 10)

 

 

Barrique

 

Beseda barrique pomeni v francoskem jeziku sodček. Prostornina tega soda se razlikuje po francoskih vinorodnih deželah, npr. v Bordeaux-u meri 225 l, Anjou 232 l, v Cote – D’or 228.

Ti sodčki so se uporabljali predvsem za transport vin po ladji v Anglijo in Ameriko, so pa zato rabili vsako leto nove sodčke. Tako je tudi nastala nova tehnologija priprave rdečih vin tipa “barrique” in doživlja v našem času velik razmah. Vina v teh sodih zorijo različno dolgo (6-18 mesecev), ter samo v novem sodu. Vse, kar pridobi vino, gre zasluga predvsem izmenjavi zraka skozi lesene pore. Vsebnost plinov se v vinu zmanjša, nastanejo arome, ki so posledica večjega vpliva CO2. Vina negovana v novih sodih izlužijo iz hrasta pirogalne taninske snovi, ki so popolnoma drugačne, kot taninske snovi vina. Ti tanini delujejo v ustih sladko, žametasto in posedujejo zelo kakovostne aromatične snovi, ki spominjajo na vanilijo, čokolado, kavo ali cimet.

Za sodarstvo uporabljamo različne vrste hrasta: francoski, slavonski in ameriški. Izredno pomembna je izdelava in priprava lesa za sode. Klan les je boljši kot žagan, naravno sušenje boljše kot industrijsko, zelo pozitivno je daljše sušenje pod naravnimi pogoji. Hrastovina mora biti žagana na temperaturi 180-230 C. Barrique tehnologija se priporoča predvsem za vina dobrih letnikov in posebnih izbranih leg, ki so bogata na ekstraktnih snoveh. Dolžina zorenja vina v sodčku ima svoj vpliv na končni karakter vina. Procesi oksidacije v sodu potekajo počasi toda konstantno. Kletar s poznavanjem procesa zorenja lahko pozitivno vpliva na končno kakovost vina. Izgled belih in rdečih vin je lepši. Barva je intenzivnejša. Pri rdečih vinih se povežejo taninske snovi s pigmenti, kar stopnjuje barvo. Vonj kaže značilnosti lesa. Nianse po praženi kavi, novem usnju, čokoladi in vaniliji. Okus je manj kosmat, taninast. Obdobje ležanja vina v novih sodih pozitivno vpliva na prestrukturiranje taninskih snovi, preidejo v koloidalno obliko in se sesedejo. Polimerizacija flavonov zmanjšuje trpkost, dobimo sladke tanine.

(klet-brda.com)

 

Kakovost vina

 

Vrhunsko vino: trgatev grozdja v polni zrelosti in prezrelosti s sladkorno stopnjo nad 85° Oe in s 6 do 10 g skupnih kislin na liter (odvisno od sorte). Dosladkavanje z umetnim ali naravnim sladkorjem ni dovoljeno. Pri nekaterih sortah je zaželena prisotnost žlahtne gnilobe.

Zavod za gozdarstvo in kmetijstvo na podlagi prijave zmeri vsebnost sladkorja že v grozdnih jagodah in izda odločbo za možnost trgatve vrhunskega vina. Pred stekleničenjem Zavod analizira vino, ga oceni in če ocena presega 18 točk (od 20 možnih), izda odločbo za vrhunsko vino.

Kakovostno vino: trgatev grozdja v polni zrelosti, s sladkorno stopnjo 70-85° Oe (14.2 – 17.0 g/L) in 6 do 10 g skupnih kislin na liter (odvisno od sorte). Dosladkavanje z umetnim ali naravnim sladkorjem je dovoljeno.

Namizno vino: trgatev grozdja v polni zrelosti, predvsem sort, ki ne dosežejo sladkorne stopnje za kakovostno vino. Najnižja stopnja sladkorja je 64° Oe (12.8 g/l), skupne kisline v moštu pa so pod 10 g/l. Dosladkavanje z umetnim ali naravnim sladkorjem je dovoljeno.

Peneče se vino: grozdje za osnovno vino se trga pred polno zrelostjo, saj sta potrebna višja kislina in nižji alkohol, predvsem pa mora biti grozdje zdravo. Priporočena stopnja sladkorja je od 75-85° Oe (15.1 – 17.0 g/L), vsebnost skupnih kislin pa od 10-12 g na liter. Klasična metoda: sekundarno vretje v steklenicah, biserna metoda: sekundarno vretje v cisternah.

 

 Vrste trgatev

Normalna trgatev: zavod določi najzgodnejši datum trgatve.Pozna trgatev: zahtevana je sladkorna stopnja vsaj 92° Oe za vse sorte, za pozno zoreči laški rizling vsaj 88° Oe,  prisotnost žlahtne gnilobe, kislina 6-10 g/l (odvisno od sorte).
Izbor: zahtevana je sladkorna stopnja vsaj 105° Oe, laški rizling in šipon vsaj 100° Oe, več žlahtne gnilobe, trgajo se samo najboljši grozdi ali deli grozdov, kislina 6-10 g/l (odvisno od sorte).
Jagodni izbor: zahtevana je sladkorna stopnja vsaj 128° Oe za vse sorte, samo izbrane jagode z žlahtno gnilobo, kislina 8-12 g/l (odvisno od sorte).
Ledeno vino (ledena trgatev): zahtevana je sladkorna stopnja vsaj 128° Oe, zmrznjeno grozdje z žlahtno gnilobo, kislina 9-12 g/l (odvisno od sorte); grozdje mora biti trgano in stiskano pri najmanj -7 C.
Suhi jagodni izbor: zahtevana je sladkorna stopnja vsaj 154° Oe, samo posušene zgrbančene, rozinaste jagode, kislina 6-10 g/l (odvisno od sorte).
Sušeno grozdje: ni predpisane minimalne sladkorne stopnje, se pa lahko primerja s suhim jagodnim izborom, lahko najprej na trti, z odrezanimi šparoni, na slami, v zabojčkih, obešeno v posebnih naravnih ali narejenih sušilnicah s prevetrovanjem.
Vsebnost sladkorja v grozdnem moštu pri nas najpogosteje izražamo z Oechslejevimi (Oe) stopinjami. Ime so dobile po nemškem mehaniku Christianu Ferdinandu Oechsleju (1774-1852), ki je izumil moštno tehtnico za ugotavljanje specifične gostote mošta.  
(Vino, 2007: str. 48 )

 
Delitev vina po sladkorni stopnji

Mirna:
suha vsebujejo do 04 g/l neprevretega sladkorja
polsuha vsebujejo od 04 – 12 g/l neprevretega sladkorja
polsladka vsebujejo od 12 – 50 g/l neprevretega sladkorja
sladka vsebujejo 50 in več g/l neprevretega sladkorja
Peneča:
suha vsebujejo do 15 g/l neprevretega sladkorja
polsuha vsebujejo od 15 – 40 g/l neprevretega sladkorja
polsladka vsebujejo od 40 – 80 g/l neprevretega sladkorja
sladka vsebujejo 80 in več g/l neprevretega sladkorja

Harmoničnost vina:
Bela vina – enakomerno razmerje med sladkorjem, alkoholom in kislino.
Rdeča vina – enakomerno razmerje med sladkorjem, kislino in taninom.

(www.agencija-k.si)

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kozarec

 

Kozarec je sredstvo, ki vinu omogoča, da pride do izraza. In prav zato so vina prišla do veljave šele konec 17. in v začetku 18. stoletja, ko so izdelali prve kolikor toliko primerne kozarce za pokušnjo vina. Istočasno so se pojavile tudi prve vinske steklenice, ki so se razlikovale od ostalih. Žlahtnost in kakovost najboljših vin lahko doživimo le v kozarcu iz čistega in tankega kristalnega stekla. Običajnega namiznega vina pa nam ni treba natočiti v kristalen kozarec, saj nam tako vino ne ponuja veliko in služi predvsem za odžejanje. Kakovostna in predvsem vrhunska vina zahtevajo prave kozarce s pecljem iz tankega kristalnega stekla. Steklo ne sme biti gravirano ali poslikano, kozarec pa naj drži najmanj dva decilitra. Ima naj zoženo odprtino, ki je manjša od največjega premera čaše, da zadrži del vonjav, ki se sproščajo iz vina. Bela vina zahtevajo kozarec z višjo čašo, da vonjave opravijo daljšo pot in dlje časa ostanejo v njem, k čemur pripomore zožena odprtina. Pecelj je daljši in droben, da toplota dlani ne bi prehitro prehajala v belo vino. Razgibavanje vina v takem kozarcu je počasno, ker se arome sproščajo postopoma. Mlada rdeča vina zahtevajo kozarce z robovi, da vino butne obnje, se odpre in pokaže, kakšne možnosti za razvoj skriva v sebi. Pecelj je tu krajši, da olajša stik čaše z roko zaradi hitrejšega segrevanja vsebine, kar pomeni hitrejše odpiranje vina. Odprtina kozarca je ožja, da vonjave krožijo nad površino, ne da bi izhlapele. Zrela rdeča vina ponudimo v kozarcu z mehkimi zaobljenimi stenami brez robov. Vino počasi in spoštljivo zanihamo, da lepo polzi po gladki steni kozarca. Našo potrpežljivost kmalu poplača bogastvo vonja in okusa, ki se sprošča. Prvi ali originalni kozarec za peneče vina je bila široka, nizka kupa, ki jo vidimo še tu pa tam na imenitnih sprejemih. Menda je bila ulita po meri ustnic ene od francoskih kraljic. Še danes to obliko cenijo mnogi Francozi, ki se tolažijo, da pijejo dober šampanjec iz slabega kozarca. V Sloveniji se je za peneča vina uveljavil visok ozek kozarec, a taka oblika kozarca ne vsebuje dovolj vina in ne omogoča zadostne senzorične analize vina. Tako ta kozarec bolj ustreza opazovanju videza kot pa ugotavljanju vinske arome. Oblika kozarca naj bi omogočala tudi vizualne učinke, zato bi moralo biti na dnu kozarca majhna raskava površina, ki pospešuje tvorjenje mehurčkov. Kozarec naj bo visok, da mehurčki čim dlje potujejo do površine. Odprtina kozarca je lahko zožena, kajti tudi peneča vina nam lahko ponudijo nežno cvetico.

 

Embalaža

                       

 

Embalaža je eden od ključnih in najmočnejših delov celovitega trženja posameznega izdelka. Nekoč je bila funkcija embalaže predvsem le ohranjanje in fizična zaščita izdelka. To so bili časi maloštevilne konkurence in zadovoljevanja osnovnih potreb kupcev. Veliko tržnikov je poimenovalo embaliranje kot peto prvino poleg cene, izdelka, prodajnih poti in tržnega komuniciranja. Večina tržnikov pa embalažo pojmuje kot sestavino strategije trženja izdelka. Embalaža je v današnjem času nekaj, kar nas spremlja na vsakem koraku. Kupci jo smatrajo kot nekaj, na kar so se navadili in če jo opazijo, sledi prvi nakup. Mnogi imenujejo embalažo kot »tihega prodajalca«. Premišljeno oblikovana embalaža zasenči konkurenčne izdelke na isti polici, še preden uspe potrošnik uporabiti razum in primerjati ostale podatke, predvsem ceno.
(www.slovino.si)

Pri steklenicah sta posebej pomembna oblika steklenice in barva stekla, saj vplivata na kakovost vina in ohranjanje njegovih sestavin. Že v 17. stoletju so ugotovili, da se pri uporabi plutovinastega zamaška ohranja kakovost vina oziroma vino le-to celo pridobiva s staranjem v steklenici. Skozi zgodovino pa so se v različnih vinorodnih deželah izoblikovale posebne karakteristike steklenic, ki so po svoji obliki in mogoče tudi po barvi značilne za določeno vinogradniško pokrajino. Pa spoznajmo najbolj razširjene vrste vinskih steklenic.
Renska steklenica izvira iz Porenja in je razširjena tako v Nemčiji kot tudi drugod po svetu. Je vitke oblike z visokim vratom in padajočimi ‘rameni’, barva stekla pa je rjava ali zelena. Volumen lahko znaša 0,375 litra, 0,75 litra ali pa 1 liter. Bordojska steklenica je zelo razširjena v svetu. Ima značilno valjasto obliko in kratek vrat, kar omogoča kontrolo usedline pri nalivanju. Steklenica ima odebeljeno dno, za rdeča vina je steklo temno zelene barve, pri rose in belih vinih pa steklo ni obarvano. V zadnjem času pa se pojavljajo tudi ‘bordojke’ rjavih in olivno zelenih barv. Volumni teh steklenic so zelo različni; 0,375 litra; 0,75 litra; 1 liter, 1,5 litra in več. Burgundska oblika steklenice je precej razširjena ne samo v Franciji, ampak povsod po svetu. Za bela in rose vina je steklo prozorno ali pa olivno zeleno, za rdeča vina pa temno zeleno ali celo rjavo. Tudi ta steklenica ima odebeljeno dno in ima ponavadi volumen 0,75 litra, lahko pa ima tudi drugačno prostornino (0,375 litra; 0,7litra; 1 liter; 1,5 litra). Alzaška steklenica navdušuje s svojo elegantno in podolgovato obliko, ki jo imenujejo flavta. Steklenica izvira iz Alzacije v Franciji, ki slovi po izjemnih belih vinih. Barva stekla je v večini primerov rjava, lahko pa je tudi zelena ali modra. Ima lahko volumen 0,375 litra, 0,75 litra ali pa 1 liter. Kot zadnjo omenimo še šampanjsko steklenico, ki tudi izvira iz Francije, natančneje iz Šampanije. Sama oblika steklenice je nastala zaradi tehnologije in skladiščenja ob staranju. Steklenica je po celotni površini odebeljena in ima posebno vbočeno dno, saj mora zdržati pritisk ogljikovega dioksida, ki nastaja v steklenici. Barva stekla je lahko temno zelena ali pa prozorna. Posebnost te steklenice so tudi zelo raznoliki volumni, od katerih ima vsak svoje ime. Tako se na primer steklenica z 18,75 centilitri volumna imenuje Quart, steklenica z 0,75 litra volumna je Bouteille (iz tega poimenovanja tudi slovensko ime buteljka), steklenica, ki drži 1,5 litra pa je Magnum.

Šampanjska steklenica pa se pojavlja še naprej v večjih volumnih, vse tja do 15 litrov.
(vino06.tuditi.delo.si)

 

Vino in poslovni svet

Med najuspešnejšimi slovenskimi poslovneži je kar nekaj dobrih poznavalcev vin. Tudi s pomočjo tega znanja nato sklepajo še boljše posle, saj se najboljši posli običajno začnejo za mizo, kjer se led odnosov prebije z vinom in pogovori lažje stečejo, če poznaš gastronomijo neke dežele, njegova vina, običaje in navade prehranjevanja svojega gosta. Skratka, to znanje je v poslu lahko zelo dobrodošlo. Pri nas se pogosto že pri predjedi poseže po izrazito polnem vinu, ki kakšni testenini ni v pomoč. In potem je težko iti navzgor. In gostu se bo na koncu vse zdelo podobno. To je najbolj pogosta napaka, ki jo opažam v zadnjih letih. Še posebno so škodljive pretirano dogmatske sodbe, kar se dogaja tudi sommelierjem. Vino je družabna pijača, ki je ne sme ovirati pretirano enostranska komunikacija. Odvečna je osladna romantika, kot tudi suhoparno naštevanje podatkov, saj veste, ima toliko alkohola, kislin, sladkorja … Predstavitev bi morala odsevati trenutno razpoloženje, zato si ni pametno v naprej pripraviti traktata. Kuhar, natakar, managerji – bi morali najprej poskusiti kombinacijo in ob tem ugotoviti, da je takšna, da bi se jo dalo jesti in piti pet dni na teden. Treba bo zaupati okusu tistega, ki se je večkrat izkazal s pravo izbiro. To so posamezniki z razvitim estetskim čutom, kar ni odvisno samo od šolanja. Še vedno pa imamo pri nas težave s kozarci (ali jih je preveč ali pa so neprimerni), ki ne sledijo razvoju vinske senzorike. Tudi prava temperatura je dostikrat neustrezna. Predvsem pa bi vsi morali čim prej opustiti trditev, da je pri nas vinska kultura nizka. To preprosto ni res. Če je nizka, je nizka tudi splošna, srčna kultura in to bi bilo slabo. A ni tako! V petek zvečer ni v Tokiu, New Yorku ali Londonu nič drugače kot je pri nas. Naša vinska kultura je primerljiva z drugimi tradicionalnimi vinogradniškimi državami.

 

Vinska zgodba

 

 

 

Najlažje je zgodbo pripovedovati zainteresirani, manjši skupini. Pri velikih srečanjih je največ odvisno od organizacije. Prevečkrat se posipamo s pepelom in premalo poslušamo gosta. Imamo izrazito spretne posameznike in takšne, ki bi o vsem morali še zelo razmisliti.Mednarodni trg še vedno raste na podlagi rdečih vin. Pričelo se je govoriti o modi belih, svežih, a vendar tudi polnih vin. Napovedi do 2010 kažejo izrazito dobro rozejem in peninam. Imamo dve smeri: kompleksno in butično ter množično in mladostno. Vmes je vedno težje. Chardonnay in Cabernet sauvignon sta še vedno modna, čeprav obstoji slogan ABC – Anything but chardonnay/cabernet sauvignon. Nekaterim sortam se tudi napoveduje rast, ampak moda se pri tem hitreje spreminja. Vinske zgodbe so zanimive, kadar so drugačne, manj konvencionalne. Naj se vino obravnava celostno, brez osebnih preferenc, vključujoč modo in trende, da se vidi, da vemo in razumemo, kaj se trenutno dogaja. Bolje je postaviti ožji koncept in ga dosledno izpeljati, kot pa narediti veliko, pregledno degustacijo in jo spremeniti v razvlečeno seanso. Ne da se odgovoriti na pamet. Ciljanje na konkretno publiko je odločilno. Biti informativen in izobraževalen. Oboje na priljuden način. Vino je prijazno.(www.kongres-magazine.eu)

 

Kultura postrežbe in pitja vina

 

 http://www.youtube.com/watch?v=oK3MKL9OxOc

 

Pivo in razne žgane pijače so vsekakor med Slovenci zelo priljubljene za nazdravljanje in druženje, vendar pa je pivo primerno bolj za kakšne vaške veselice ali nogometne tekme. V elitnih poslovnih krogih, na protokolarnih dogodkih, svečanih in prestižnih dogodkih ter na poslovnih kosilih in večerjah se običajno streže vina. In to ne katera koli vina, temveč izbrana, običajno vrhunska vina, ki morajo biti prave temperature in v pravih kozarcih. In seveda ob dobri in okusni hrani. Da je harmonija med postrežbo in postreženim kar najboljša, stojijo za vsem tem mojstri enologije in gastronomije, med njimi tudi sommelierji. Kljub temu da je Slovenija dežela z večstoletno vinsko tradicijo in poznavalcev vin ne manjka, pa žal povprečen slovenski pivec še vedno premalo pozna kulturo pravilnega pitja vina. Na splošno pri nas žal še pogostokrat obvelja količina pred kakovostjo vina, ki ga spijemo. Žal marsikdaj tudi gostinci in natakarji niso dovolj podkovani na tem področju, kar je zares škoda za naš prostor, kjer je gastronomija tesno povezana z vinom. Vino je že skoraj pravo živilo, ki vedno spada k mizi. Samoumevno je, da v gostilni, ki nase nekaj da, spada k jedilniku tudi vinski list, ne da bi gost, ki želi večerjati, zanj povprašal. Tisti, ki se je odločil za gostinsko dejavnost ali gostinski poklic, pa bi se moral zavedati, da spada v njegovo znanje tudi poznavanje vina. Poznamo tudi primere, ko o vinu podkovan organizator dogodka, sommelier ali natakar velikokrat svojega znanja ne more pokazati svojim gostom. Marsikdo želi svojemu gostu dobronamerno svetovati, katero vino naj izbere, sploh glede na hrano, ki mu bo postrežena, vendar pa naleti na slab odziv ali nezanimanje z druge strani, zato pri tem ne vztraja naprej. Nevednemu ali nezahtevnemu gostu je zares težko dobro postreči, saj je zadovoljen z vsem, kar mu prinesejo.

 

Sommelier

 

http://www.youtube.com/watch?v=Ib6k3M30lus

 

Poznamo nekako tri osnovne tipe profesionalnih sommelierjev. Prvi je sommelier, ki dela pri vinarju oziroma pridelovalcu neke druge pijače in je promotor blagovne znamke, drugi je t.i. sommelier trgovec, skrbi za dober nakup in še boljšo prodajo, in slednji je sommelier, ki ga pozna večina nas, to je sommelier v gostinstvu. V vsakem primeru je za sommelierja zelo koristno poznavanje trženja, saj je njegova osnovna naloga odličen marketing, to je promoviranje uživanja vina in drugih pijač ob izbranih jedeh. Če imaš na primer v prodajalni 350 različnih sort vin, je seveda treba strankam razložiti, zakaj so različna, kako so kakovostna, kaj pomeni etiketa, kaj steklenica in seveda ne nazadnje, zakaj so njihove cene različne. Sicer pa se sommelier ne ukvarja samo s svetovanjem okoli vina. Ukvarja se pravzaprav z vsemi pijačami, od vrste postrežene vode, čaja ali morda fine penine, vse do tega, da pozna skrivnosti konjakov, posebnih viskijev ali pa privlačnih vonjav kave, s katero bomo zaključili imeniten obrok. Seveda sta tudi poznavanje raznih destilatov in osnov barmanstva ter priprava koktejlov obvezno znanje. Predvsem pa nam mora biti jasno, da sommelier ni znak za snobizem in s svojo prisotnostjo ne predstavlja nujno višje cene posameznega obroka oziroma celo gostinskega lokala. Je predvsem podaljšana roka pridelovalca, komunikator, izobraževalec, promotor odličnosti izdelka.

 

Naše vino v svetu

 

Naša tradicija je zagotovo bogata, pitje vina ob jedi in raznih svečanih priložnostih pa je bilo od nekdaj naša kultura. Nekaj let že govorimo o kakovosti pridelave, postrežbe in uživanja vin, to je o kulturi pitja. In zakaj smo premalo prepoznavni v svetu? V Sloveniji bi lahko imeli bolje izkoriščene vinogradniške površine, a žal obdelujemo le dve tretjini možnih površin. Zato so naše količine pridelanega vina omejene, pa še skoraj vsega sami spijemo na hvaležnem domačem trgu, tako da ga imamo včasih celo premalo in ga nekaj tudi uvozimo. Zato pravzaprav niti ne potrebujemo izvoza, zato najbrž tudi država ni poskrbela za močnejšo podporo in agresivnejšo promocijo na pomembnih svetovnih vinskih trgih, kot so Velika Britanija, ZDA, skandinavske dežele, Japonska idr. Zato še ne pomeni, da smo neprepoznavni. Včasih prav nasprotno. Dobri poznavalci zelo dobro vedo, da imamo odlična vina, ampak med svetovnimi vinskimi igralci zaradi zanemarljivo majhnih razpoložljivih količin ne pomenimo nič. Na trgovskem vinskem zemljevidu sveta nas skoraj ni in zato nas tudi vse pomembne vinsko izobraževalne in marketinške ustanove ne omenjajo. Turisti, ki prihajajo k nam in spoznajo naše vino ter odlično gastronomijo, so lahko pomembni glasniki vsega dobrega, da bomo s časom postali bolj znani in seveda iskani na vinskih policah. Dober in iznajdljiv slovenski vinar bo tako lahko razpredel svojo omejeno ponudbo po sto najboljših restavracijah po svetu, velegrosistično pa ne bo nikoli uspel. Seveda bomo ob tem morali poskrbeti tudi za druge slovenske pijače, za dolenjski sadjevec, brkinski brinjevec, in zakaj ne za odlična ekstradeviška oljčna olja, za katere so iskreni ljubitelji pripravljeni odšteti lepe denarce.

 

Napoved za prihodnost

Slovenija se mora in se zagotovo tudi bo razvila v butično, posebno nišno usmeritev. Naše gostinstvo bo moralo biti izbrano in butično, saj ne bomo nikoli mogli imeti neke velike mase turistov. Kot majhna dežela smo nekaj posebnega, zelo specifičnega in prav zato smo iskani ter zaželjeni. In v to smer morata tudi naša gastronomija in prodaja: če bo vsak turist odšel domov z dvema steklenicama vina, bomo dosegli svoj cilj. Sommelierji bodo seveda vedno bolj iskani, govorimo o tistih, ki se s tem ukvarjajo profesionalno. Sommelierji so v svetu pomembni bridge builderji, gradijo mostove, vezi med ljudmi, kulturo in užitke. Promovirajo kulturo hrane in pitja ob njej, kulturo omizja ter vedenje ob njej. Vse evropske družbe in narodi se vračajo k svoji izvirni tradiciji, zato se tudi vinska kultura vedno bolj razvija in postaja cenjena. Predvsem bi več pozornosti morali posvetiti vinu, ki je naša tradicionalna slovenska pijača, vsekakor pa bi morali zmanjšati pitje in tudi uvoz žganih pijač, ki se jih pri nas še vedno veliko preveč popije. Količino naj menja kakovost.(www.revija.mojedelo.com)

 

 

5 CVIČEK PTP

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 5:57 popoldan

 

                                   

 

 

 

 

Cviček je vino, ki odseva tako mehko dolenjsko pokrajino kot človeka. Zaradi dovoljenega mešanja rdečih in belih sort je to zaščiteno vino (PTP – priznano tradicionalno poimenovanje) posebnež ne samo med slovenskimi, ampak tudi med svetovnimi vini, pridelati pa ga je moč le v Dolenjskem vinorodnem okolišu.

 

Cvičkov značaj sestavljajo sorte žametna črnina, modra frankinja, kraljevina in laški rizling, ki v pravem razmerju dajejo temu milemu vinu svetlo rdečkasto barvo z rubinastimi in vijoličastimi odtenki. Cviček ima prijetno, svežo, sadno cvetico, ki spominja na maline, jagode, ribez, robidnice, v okusu pa je nežen, lahkoten in živahen. Zaradi nizke vsebnosti alkohola (do 10 vol.%) in kot izrazito suho vino je v zmernih količinah primeren tudi za diabetike. Flavonoidne snovi, ki jih vsebuje cviček, pozitivno vplivajo na zdravje ljudi, zlasti zmanjšujejo tveganje za kardiovaskularna obolenja.

Ob dobri hrani (prilega se k številnim jedem) in v veseli družbi ponuja to vedro vino zdravje, veselje in mladostno prešernost. Uživamo ga pri temperaturi 12° – 14° C.

(www.bajnof.si)

 

 Cviček in jedi

 
Čeprav je vino cviček alkoholna pijača je tudi kulturna dobrina in dediščina dolenjskega človeka. V njem in njegovem poreklu se zrcali dolenjski človek in njegova pokrajina.
Zato želim predstaviti vino cviček kot slovensko vinsko posebnost na gostovi mizi v družbi jedi h katerim se lepo prilega. V svoji zgodovini je cviček doživljal vzpone in padce. V času Janeza Trdine in še nekaj desetletij pozneje so ga imenovali cukovec, kiselica, žvižgavc. Toda cviček se je skozi čas precej spremenil. Zbistril se je v vino sodobnega človeka. Po zakonu o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina (ZVDP), 4. člen, je priznan kot tradicionalno slovensko vino.
 
Z oznako PTP (priznano tradicionalno poimenovanje) so pogoji za pridelavo cvička in tudi njegovo kakovost natančno opredeljeni; to so:

alkoholna stopnja 8, 5 do 10, 0 vol%

titracijske kisline 6, 0 do 9, 5 g/l

minimalni ekstrat brez sladkorja 17, 0 g/l

reducirajoči sladkor do 2, 5g/l

pepel (mineralne snovi) najmanj 1, 4 g/l

prosti SO2  do 25 mg/l

skupni SO2 do 120 mg/l

hlapne kisline do 1, 0 g/l

senzorična ocena nad 15, 0 točk

 

Cviček je mirno vino, ki sme vsebovati le CO2 , pridobljen z alkoholnim povretjem mošta v vino. V prodaji je lahko največ dve leti in pol. Z leti upada njegova svežina, živahen videz in cviček postane po daljšem zorenju utrujeno in nezanimivo vino. 

Na Dolenjskem gotovo ni gostinskega obrata ali tudi turistične kmetije, kjer ne bi imeli v ponudbi med vini na prvem mestu cvička. Gostinski oziroma turistični delavci morajo biti pri cvičku pozorni naslednjih stvari:

– na pravilno skladiščenje in negovanje,

– na skrbno ponudbo in postrežbo,

– na uporabo cvička pri pripravi jedi,

– naj bi ponudili cvičke različnih pridelovalcev,

– cviček naj se ponudi kot aperitiv in ob izbranih jedeh,

– cviček je dediščina, s katero se lahko promoviramo,

– cviček je lahko tudi darilo.

           
Tudi zato, ker vino pravi:

»Lahko je meni, dokler ti zmoreš mene, vendar gorje tebi, ko zmorem jaz tebe
                                                                                       (Pregovor)
 
Ta pregovor je lahko spodbuda za gostince, da bi znali ponuditi gostom to plemenito kapljico tako, da bi jo človek doživljal z vsemi svojimi čutili in da bi tudi slovenski pivci postali kakovostni in kulturni tako rekoč gurmani na področju uživanja vina. Zato naj gostinci ponudniki vina upoštevajo  načelo:

»Ne strmeti k opijanju gosta in s tem k večji prodaji, temveč k pravilni ponudbi in s tem k dostojnemu in kulturnemu pitju.«

Kot vsako vino moramo tudi cviček pripraviti za postrežbo. Le umirjen, spočit in pravilno ohlajen bo dal gostu svojevrstne užitke. Ne glede ali ga postrežemo v kozarcu, vrčku ali v zaprti steklenici, je potrebno upoštevati naslednje dejavnike:

– temperaturo: idealna temperatura pri postrežbi cvička naj bo od 10 do 12 stopinj C. Okus cvička se namreč s temperaturo tudi spreminja. Pri prehladnem cvičku je izhlapevanje manjše, zato ne bi zaznali njegove sadne arome. Temperaturni spodrsljaji so pri postrežbi nedopustni. Predlagam uporabo obročastih termometrov za ugotavljanje temperature pred postrežbo, nakar steklenico postavimo v posodo za ohranjanje temperature, v kateri se bo zaželena temperatura obdržala vse, dokler steklenica ne bo prazna.

 

– kozarce: kozarec je sredstvo, ki omogoča vinu, da pride do izraza. Ta naj bo iz čistega, tankega, gladkega in prozornega stekla, pecljat in tako oblikovan (trebušaste oblike), da ob uživanju čutimo aromo tega vina.

Cviček kot slovenska vinska posebnost si zasluži tudi svoj tipični kozarec. Gotovo o tem razmišljajo strokovnjaki – enologi, vinarji, gostinci. Ta novost bi bila zanimiva tudi našim gostom.

– točenje v kozarec: natočimo le polovico kozarca. Že pri točenju se sliši njegovo žuborenje, opazi se njegova iskrivost in bistrost ter rdeča rubinasta barva. Ob vonjanju gost uživa ob njegovi sadni aromi, v ustih spozna njegov lahkoten, nežen, svež, živahen okus.

 

 

Prednosti cvička

 

Človeštvo kaže čedalje večjo skrb za zdravo prehrano, zato je cviček kot nalašč vino za današnji čas civilizacijske naglice in želje po zdravi prehrani. S svojo nizko alkoholno stopnjo in energijsko vrednostjo ter prijetno svežo kislino je v pravem pomenu besede moderno vino. Ima kar nekaj prednosti pred ostalimi vini  in te so:

– po energijski vrednosti spada k vinom z nižjo energijsko vrednostjo, zato ga je možno priporočati pri shujševalnih obrokih;

– zaradi višje kislosti potrebuje zelo majhne količine žvepla za zaščito, zato ugaja ljudem, ki so občutljivi na žveplo;

– priporočljiv je ljudem, ki imajo želodčne težave in jim primanjkuje želodčne kisline;

– ponudimo ga lahko tudi mladim, hkrati jih poučimo o pomembnosti zmernega uživanja vina, to je tudi eden od ciljev zaščititi mladino pred nevarnostjo uživanja drog….;

– zaradi nižje alkoholne stopnje ima prednost pred drugimi vini pri voznikih motornih koles;

spada med redka vina, ki so primerna za aperitiv;

– prilagodljiv je široki ponudbi slovenskih jedi, predvsem domačim dolenjskim;

– zaradi svoje tradicije ga vključujemo tudi  v svečane oboke;

– je odlično poslovno darilo, zlasti gostom izven njegove ožje domovine.

 

Ujemanje z jedmi 

 

Nedvomno drži latinski pregovor, ki pravi, da so okusi različni in da se o njih ni vredno prepirati. Kljub temu pa velja pravilo, katero vino glede na alkohol, ekstrakt, fenolne snovi in nepovreti sladkor najbolj dopolnjuje posamezne jedi.

Glede na to lahko trdimo, da se cviček lepo prilega k mnogim hladnim in toplim jedem, predvsem k narodnim dolenjskim. Ne priporočamo ga k jedem, ki so pripravljene s kisom, prav tako tudi ne k sladkim jedem. Cviček uporabljamo tudi v kuhinjah pri pripravi nekaterih jedi, kar jim da še posebno kulinarično vrednost.

Hladne začetne jedi – značilnost za dolenjske hladne začetne jedi pa je, da so to predvsem izdelki iz prekajenega mesa, žolce in njim podobne jedi : domača šunka s hrenom, novomeški želodec, dolenjski vratnik, prekajene klobase, klobase po furmansko, šivanka, domača salama, kmečki narezek, žolca s čebulo, prosenica, šinjek v testu…

Juhe, obare, enolončnice – velikokrat se lahko zaužijejo kot samostojne jedi. Kozarec cvička v ali ob njih se lepo prilega: jurčkova juha, vinska juha, golaževa juha, kurja obara s cvičkom in ajdovimi žganci, zajčja obara, polšja obara…

Tople začetne jedi -iz dolenjske kulinarične ponudbe se kot topla začetna jed najpogosteje pripravljajo štruklji in žlinkrofi z različnimi nadevi, jedi iz drobovine in samostojne zelenjavne jedi, predvsem kislo zelje, ki se je nekoč jedlo vsaj dvakrat na dan. Lepo jih popestri kozarec cvička: domače mesne testenine,dolenjski fižolovi štruklji, dolenjski štruklji z žajnofom, mesni štruklji,  kašnato meso, ocvirkovka, tovorna potica, gobovo cvrtje in gobe na različne načine, dušeno kislo zelje, matevž s kislim zeljem, pečena kri, krvavice s kislim zeljem, riževe klobase, zapečena šunka v testu…

Ribe – krapove zarebernice v cvičkovi omaki, postrvi na žaru…

 

Glavne jedi – najpogosteje so to jedi iz svinjskega mesa, drobnice, perutnine, divjačine. Jedi iz svinjskega mesa so gotovo bolj masne in težje prebavljive od ostalih. Cviček zaradi svoje kisline pospeši razkroj maščob in prebavo. Glavne jedi, h katerim se cviček lepo prilega, so:
dolenjske kepe, gorjanski zrezek, prekajeni ocvrti zrezki, prekajen šinjek s kislim zeljem, prekajena svinjska rebra s kislim zeljem, zabeljena govedina, roški ptički, dolenjska pojedina, pečenica s kislo repo, fantovska pečenka, pečen kozliček, jagenjček na ražnju, pijana muljavska kokoš, pečena kokoš z mlinci in rdečim zeljem, pečena kokoš z gobami, nadevana kokoš,  pečen petelin, martinova gos, pečena raca z rdečim vinom, pečen hrbet po hmeljniško, svinjska pečenka,  pečena mlada svinjina, odojek na ražnju,  svinjsko stegno nadevano s kislim zeljem, dušena ribica divje svinje v rdečem vinu, pečeni polhi…

Siri – Pleterski brie.

(www.ssgt-nm.si)

 

6 ZAKLJUČEK

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 5:54 popoldan

Če smo o vinu nepoučeni obstaja velika nevarnost, da izgubimo občutek za pravo mero. Kljub velikim prizadevanjem za dvig in razvoj vinske, zlasti še pivske kulture še vedno v največji meri povezujemo uživanje vina z vzpostavljanjem take ali drugačne dobre volje. Od dobre do slabe volje je po navadi zelo majhen in hiter korak, torej se ta družabna sestavina lahko hitro spremeni. Vino vnaša v vsakdanjike tako pozitivne kot negativne sestavine.

 

Tradicija nam je izročila cviček kot slovensko vinsko posebnost.  Cviček ni vino za pijančevanje. To je vinski sok velike vrednosti: hrani, osvežuje, krepi in zdravi, ko ga uživamo z jezikom, nebom in grlom. Ugotavljamo, da se vinska kultura in kultura pitja v naših gostinskih obratih zvišuje. K tej kulturi prav gotovo pripomorejo zaposleni v gostinstvu, ki s svojim znanjem o pravilnem in kulturnem uživanju vina izobražujejo svoje goste.

7 LITERATURA IN VIRI

Filed under: Raziskovanje interneta — Marta Mojca @ 5:52 popoldan

 

http://www.ssgt-nm.si/strzba/index.html

http://www.bajnof.si/default.cfm?Jezik=Si&Kat=0101

http://www.revija.mojedelo.com/karierni-razvoj/kultura-postrezbe-in-pitja-vina-kakovost-ne-kolicina-717.aspx

http://www.kongres-magazine.eu/vsebina-po-stevilkah-revije/revija-42007/?id=126

http://vino06.tuditi.delo.si/2006/08/02/vrste-kozarcev-in-steklenic/

http://www.agencija-k.si/index_files/informacije_o_vinu.htm#additional

http://www.slovino.si/embalaza.php

http://www.klet-brda.com/slo/faq.php

http://www.slovino.si/objave.php?objava_id=17

http://planinsek.stajerska.com/images/vino.html

http://www.zurnal24.si/cms/zstil/kulinarika/sommelierski/index.html?id=34453

https://www.wines.si/default.cfm?Jezik=Si&Kat=020302

http://sl.wikipedia.org/wiki/Vinska_trta

http://www.maribor-pohorje.si/default.aspx?str=293&jezik=1&stran=dozivetja&id_doz=1020&id_pred=24

http://www.vipava1894.si/vipavazanimivosti/221

http://www.provin.si

 

 

 

– Vino, Revija za ljubitelje vina, kulinarike in drugih užitkov, letnik V, številka 4, december 2007

– Vino, Revija za ljubitelje vina, kulinarike in drugih užitkov, letnik VI, številka 1, februar 2008

– Gorjak, R.: Vinski vodič, Slovenija 2008. MSC Svetovanje d.o.o., Ljubljana: 2007.

– Nemanič, J., Bogataj, J.: Vina Slovenije. Darila Rokus, Ljubljana: 2004.

– Vodnik po slovenskih vinorodnih okoliših. Založba Grad, Ljubljana: 1994.

– Colnarič, J. Vrabl, S.: Vinogradništvo. ČZP Kmečki glas, Ljubljana: 1988.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Blog at WordPress.com.